Order of Malta

Ikona Naše Gospe iz Filerma

Blažena Marija Devica iz Filerma, že stoletja si redu svetega Janeza iz Jeruzalema pomoč in priprošnjica v najtežjih trenutkih. V teh preizkušnjah, ki so nas doletele, bodi tudi nam tolažba in vir upanja ter nas varno vodi preko čeri življenja v slavo Tvojega Sina. Naj nas Tvoja materinska roka dobrohotno spremlja in varuje ter vztrajno kliče na nas Božjega blagoslova. Amen.

Blažena Marija Devica iz Filerma

(8. september)

Češčenje Matere Božje je bilo od nekdaj zelo razširjeno med ljudmi, kar so še dodatno podčrtali kraji, vezani na Marijo, ki so jih romarji obiskovali in pripovedovali o tem tudi drugim. Skoraj vsak narod, mesto ali kraj je Odrešenikovo Mater častil pod drugačno podobo in drugačnim imenom.

Videli smo že, da je v redu sv. Janeza njeno češčenje bilo zelo navzoče, kar spričujejo legende in podobe, ki so se preko njih razširile po tedanjem evropskem prostoru. Vse do redovne preselitve na Rodos, red ni imel posebne podobe ali imena, pod katerim bi častil Marijo ali jo imel celo za svojo sozavetnico, čeprav je bila vedno najtesneje povezana z redovnim življenjem in delom.

Red sv. Janeza je v času svojega dokaj kratkega bivanja na Cipru iskal novo lokacijo za svojo naselitev in nemoteno razvijanje svojega poslanstva. Ko se je nakazala možnost na otoku Rodosu, so prvi redovni bratje odšli na ogled, in to že v letu 1306. Na severozahodni strani otoka, v bližini glavnega mesta Rodos (blizu vasi Trianda), so našli na vrhu 267 m visokega razglednega hriba kapelo oz. majhno cerkvico in v njej nenavadno ikono Marije.

Bizantinska ikona z merami 44 cm x 36 cm je bila poznana kot Marija s Filerma (Naša Gospa s Filerma – Παναγία Φιλεήμου), saj se je hrib, na katerem so imeli svoje utrjene razgledne postojanke že Fenečani in Rimljani, imenoval po menihu, ki je v 13. stoletju prinesel iz Jeruzalema to ikono.

To ikono naj bi po izročilu naslikal sam evangelist sv. Luka – že od nekdaj poznan kot pictor Beatae Mariae Virginis. Menih je dal postaviti tudi kapelo oz. majhno cerkev, v kateri je bila častitljiva ikona. Ob vseh čudežnih uslišanjih in dogodkih so že v času prvega prihoda vitezov sv. Janeza znali povedati marsikatero legendo, saj so se k filermški Mariji zatekali tako ortodoksni kristjani kot kristjani latinskega obreda.

Ena od legend govori o bogatem možu, ki se je povzpel na ta hrib, da bi si vzel življenje (o vzroku legenda ne govori). Prikazala se mu je Marija, ki mu je s svojim nežnim smehljajem ponovno vrnila življenjske moči in ga rešila pred tragičnim koncem. Mariji, ki je bila zanj resnično Marija, vzrok radosti, je postavil kapelo in v njo čudežno ikono iz Jeruzalema. Marijina podoba na ikoni ima izrazito blag izraz, ki je kasneje dodatno spodbujal redovne člane sv. Janeza iz Jeruzalema in z Rodosa k delom ljubezni, pomoči ter sočutja do ubogih in preizkušanih.

Ikona je bila z vso svojo bogato zgodovino pred redovniki sv. Janeza, ki so jo že ob prvem prihodu v letu 1306 vzeli za svojo in se ji priporočili, da bi mogli najti na otoku prostor za svoje življenje in delo. To se je v nekaj letih uresničilo in romarski kraj je bil sedaj v varnih rokah ter znan po celotnem egejskem prostoru. Kmalu so redovniki sv. Janeza na vzpetini zgradili samostan ter cerkev z zvonikom in na njegovem prednjem delu kot relief vzidali redovni oktagonalni križ.

V času turških obleganj otoka so se tako vitezi kot preprosto ljudstvo zatekali k Mariji po pomoč in varstvo. Med obleganji so hodili z ikono v procesijah po obzidju, v mirnem času pa so se vile procesije s hriba proti bližnjim mestom oz. vasem in obratno. Na Marijino priprošnjo je bil otok še posebej obvarovan v hudi bitki leta 1480, ko je izgledalo, da je položaj izgubljen.

V znak zahvale za vidno Marijino pomoč je dal veliki mojster Pierre d’ Aubusson postaviti ob že obstoječem svetišču na hribu še dve kapeli. Zadnji veliki mojster na Rodosu in prvi veliki mojster na Malti Villiers de l’ Isle Adam je Marijo iz Filerma, v spomin na veliko bitko, poimenoval tudi Naša Gospa vseh milosti. Kadar je otoku pretila nevarnost, so najprej poskrbeli, da so ikono preselili v eno od cerkva znotraj utrjenega mestnega obzidja (navadno v cerkev sv. Marka). Po relativno kratkem obdobju miru se je bitka v letu 1522 kar zavlekla in leta 1523 so morali rodoški vitezi zapustiti otok Rodos, ker so nad njim zagospodovali Turki.

S posebno skrbjo so ikono vzeli na ladjo in jo skupaj z dragoceno relikvijo desne roke sv. Janeza Krstnika in dela Kristusovega križa, shranili na najbolj varnem mestu. Ko so zapuščali otok, je bila filermška Marija imenovana kot Mati vodnica, saj so odhajali, ne da bi vedeli kam.

Ladje, s katerimi so odpluli z otoka, so bile brez zastav, le na ladji velikega mojstra Villiers de l’ Isle Adama je bil na pol droga obešen prapor Marije iz Filerma, s preprostimi besedami, polnimi zaupanja: »Afflictis spes mea rebus« ( V nesreči moje upanje). Njena pomoč se je pokazala v letu 1530, ko so se rodoški vitezi naselili na Malti. Ikono Pomočnice in Tolažnice so postavili v cerkev sv. Lovrenca v majhnem mestu Birgu ob velikem pristanišču.

Omenjena cerkev je bila prva konventualna cerkev redovnikov sv. Janeza Krstnika na Malti in prav njej je bilo namenjeno najbolj
častno mesto, saj bi mogli trditi, da je bila za redovnike to najdražja relikvija. Kmalu po naselitvi na Malti je bil veliki mojster obveščen, da se pripravlja odločilen turški napad, ki se je začel 18. maja 1565. Kljub pogumu vitezov in domačinov, je številčna premoč napadalcev vedno bolj kazala, da bo otok padel, s tem pa tudi pomemben branik krščanstva. Vitezi so se z molitvami in procesijami obrnili na njihovo preljubo Marijo iz Filerma, da jih reši v tej veliki preizkušnji.

Marija je uslišala goreče molitve in prošnje in sovražnik je zaradi težkih izgub in prispelimi krščanskimi okrepitvami s Sicilije odnehal 8. septembra leta 1565. Zmaga je bila dobljena prav na Marijin praznik, kar je bilo vsem očitno znamenje Marijinega varstva. V bogoslužnem koledarju malteških vitezov je postal 8. september slovesni praznik Blažene Marije Device iz Filerma.

Veliki mojster Jean Parisot de la Valette je 28. marca 1566 postavil temeljni kamen novemu mestu – mestu Valletta. Temeljni kamen so vzidali v prvo cerkev v mestu – cerkev Marije vseh zmag in v njej shranili dragoceno in čudežno ikono filermske Matere Božje.

V novo nastalem mestu so med leti 1573 in 1577 zgradili konventualno cerkev, posvečeno redovnemu zavetniku sv. Janezu Krstniku (danes imenovana konkatedrala sv. Janeza), v kateri so na desni strani postavili kapelo za ikono Marije iz Filerma. Tako vitezi kot mnogi drugi so zelo častili ikono, ki je bila za nekakšno kristalno ploščo, v izredno lepem srebrnem okvirju, posejanem z dragimi kamni in izdelki srebrokovaške obrti.

Kmalu so naredili še več okvirjev (znani so štirje), ki so imeli podobno funkcijo kot ponekod obleke, s katerimi oblačijo Marijo, Jezusa ali svetnike. Tako so tudi navzven pokazali, kako veliko jim ta dragocena svetinja pomeni.

Leta 1798 je prišel na Malto Napoleon in pregnal viteze z njihovega domovanja. V izgnanstvo pa je šla tudi ikona, za katero se je začela res pestra zgodovina, kar jo uvršča med slavne ikone. Tedanji veliki mojster Ferdinand vom Hompesch zu Bolheim je zaključil svoje delo in istega leta so nekateri vitezi, v vsej zmedi, ki je nastala, priznali ruskega carja Pavla I. za velikega mojstra in mu ob tem izročili vse tri največje relikvije reda, med katerimi je bila podoba filermške Matere Božje ali Marije vitezov, kot so jo radi imenovali.

Ruskega carja so najprej imenovali za protektorja reda, šele nato za velikega mojstra, česar papež ni sprejel (in tudi mnogi vitezi ne), saj ruski car ni bil katoličan. Ikono Marije iz Filerma, relikvijo desne roke sv. Janeza Krstnika in relikvijo Kristusovega križa so 12. oktobra 1799 (po julijanskem koledarju), so prvič v slovesni procesiji prenesli iz velike katedrale Zimske palače v st. Petersburgu v skoraj 40 kilometrov oddaljeno vas Gačina, kjer je bila rezidenca ruskega carja Pavla I. Tam so dali vse redovne relikvije v katedralo in jih »izpostavili« za češčenje. Vse do leta 1916 so to ponovili vsako leto 12. oktobra.

Po smrti ruskega carja Pavla I., ki je dal dragoceno ikono v cizeliran zlat okvir z rubini, safiri in diamanti, so jo leta 1801 za stalno prenesli v Zimsko palačo v st. Petersburgu. Tam je ostala vse do revolucije leta 1917, ko so lastnino cerkva in premoženje carske rodbine zaplenili in shranili v Moskvi (v palači v Kremelju).

Leta 1919 so relikvije le prišle nazaj v roke Romanovih, a so bile zaradi varnosti premeščene v eno od cerkva v vasi Gačina, prav tam, kjer so jih Pavlu I., pred več kot stoletjem izročili nekateri malteški vitezi. Leta 1920 je ikono s seboj na Dansko vzela vdova pokojnega carja Marija Feodorovna, rojena princesa Kraljevine Danske, ki jo je nato, malo pred smrtjo (1928), skupaj z nekaterimi drugimi redovnimi relikvijami izročila svojima hčerkama: veliki vojvodinji Ksenji Aleksandrovni in veliki vojvodinji Olgi Aleksandrovni. Milostno podobo je Olga dala nadškofu Antoniju iz Kijeva, ki je predsedoval ruskemu Sinodu pravoslavnih škofov v izgnanstvu.

Za kratko obdobje je ikona našla mesto v novozgrajeni pravoslavni cerkvi v Berlinu, leta 1929 pa jo najdemo v Beogradu, kjer pride leta 1932 pod uradno okrilje kralja Aleksandra I. Ta jo je shranil v kapeli kraljeve palače na Dedinjih, od koder so jo pred nacistično nevarnostjo (1941) umaknili v samostan Ostrog pri Nikšiću v Črni gori. Princesa Jelena je skupaj z italijansko kraljico Eleno omogočila prenos ikone na varno in skrito mesto v samostanu na Cetinju.

Od leta 1941 se o ikoni ni vedelo ničesar in vsi so bili prepričani, da je bila uničena med bombardiranjem ali na kakšen drug način, kar je ustvarilo kar nekaj različnih zgodb (potopljena na podmornici, v sefu švicarske banke, idr.). Po letu 1994, pa so začele krožiti različne informacije o ikoni Marije iz Filerma, ki so bile osnova za nadaljnjeraziskovanje.

Le-to se je začelo v Avstraliji, ko sta veliki prior avstrijskega velikega priorata malteškega reda, fra’ Wilhelm von und zu Liechtenstein ter pravtako redovni član avstralske asociacije malteškega reda prof. Richard Divall, obiskala novozgrajeni pravoslavni samostan v Avstraliji, kjer sta s škofom Luko in drugimi duhovniki govorila o ikoni. Mnogi so povedali, da so na Cetinju videli relikvijo desne roke sv.Janeza Krstnika in relikvijo oz. del Kristusovega križa.

Sledi so počasi pripeljale do črnogorskega Nacionalnega muzeja na Cetinju, ki je v svojem koledarju leta 1996 imel na naslovnici fotografijo dragocene ikone.

Ikono so začeli takoj proučevati z najrazličnejših vidikov, red pa je vesel, da se je Marijina podoba, ki ga je spremljala v veselih in žalostnih trenutkih stoletij zgodovine, ponovno našla. Nedvomno je ikona Marije iz Filerma zaradi izredno pestre zgodovine resnično znamenje Božje previdnosti in zato jo imajo nekateri za resnično najbolj čudežno ikono, saj se je s svojim pojavljanjem v težkih in kriznih trenutkih, kot tudi s svojim »molkom večkratne izgubljenosti« zapisala kot dragocena znamenje krščanstva.

Marijina milostna podoba tudi v sedanjem času odpira zanimivo ekumensko razsežnost, saj sta se tako ruska pravoslavna Cerkev
kot tudi črnogorska pravoslavna Cerkev odločili, da z natančno in v nekdanji tehniki izpeljano izdelavo kopije filermške ikone, podarijo malteškemu ljudstvu spet nazaj dragotino, ki so jo skoraj 270 let častili in se v težkih trenutkih k njej zatekali po pomoč.

K Mariji iz Filerma so se tako v dolgih stoletjih zgrinjali romarji in domačini, plemenite rodbine in preprosti ljudje, pravoslavni in katoličani, kar se bo sedaj spet lahko nadaljevalo. Vse kaže, da bo prava ikona Marije iz Filerma ostala tam, kjer so jo sedaj našli, v srcih in molitvah redovnih članov pa bo še vedno njihova priprošnjica in zavetnica.

Namen romanja ikone Naše gospe iz Filerma

V avgustu 2023 so katastrofalne poplave prizadele Slovenijo. V enem samem koncu tedna je preobilno deževje zalilo podeželje in urbana okolja, večji vodotoki so zelo narasli in vode so prestopile bregove. Ponekod so reke spremenile svoje struge in odnašale na stotine tisoč ton naplavin. Tudi zemeljski plazovi so uničevali domove in posestva, ljudi pa pognali v strah in obup. Dve tretjini nacionalnega ozemlja sta bili prizadeti, najbolj domovi, cestna in električna infrastruktura.

Dva in pol meseca kasneje je okrevanje prizadetih družin boleče počasno, zlasti po sestopu novic z naslovnic in obljubljena pomoč še ni dosegla vseh. Člani in prostovoljci malteškega reda se po vseh svojih močeh trudijo ostati zvesti podporniki ljudi v stiski, tako v materialnem in eksistencialnem smislu, kot tudi v psihološkem in duhovnem.

S tem razlogom jim želimo omogočiti, da lažje poiščejo tolažbo Naše Gospe iz Filerma, sozavetnice malteškega reda, in z njimi deliti neizmerno tolažbo in mir, ki jo v Redu prejemamo od Nje.

Ikono želimo odnesti v skupnosti, ki so jih poplave prizadele in smo jim od začetka stali ob strani, in tam ljudi povabiti k skupni molitvi. V sodelovanju z lokalnimi župniki ima naša pobuda več možnosti, da nagovori ljudi v stiski v duhu krščanske vere, upanja in ljubezni, ki jih podpiramo skozi karizmo malteškega reda.

Razlaga slovenske interpretacije ikone

Leta 2019 je Christoph Steidl Porenta, vitez magistralne milosti slovenske asociacije Suverenega vojaškega malteškega reda, dokončal svojo intepretacijo ikone Naše Gospe iz Filerma, enega najpomembnejših sakralnih predmetov te starodavne redovne skupnosti.

Ne gre za kopijo ali repliko, temveč resnično in iskreno interpretacijo podobe Matere Božje, ki je bila stoletja predmet češčenja redovnih članov malteškega reda in njihova duhovna opora, kot tudi navdih pri opravljanju hospitalerskega poslanstva. Ta interpretacija prihaja iz močnega rimskokatoliškega zaledja, ki se čutni podobi Blažene Device Marije iz levantskega okolja približa v poglobljenem verskem odnosu po tisočletnih stopinjah redovnih bratov sv. Janeza.

Umetnica Maša Mašuk je podobo Matere Božje naslikala na 900 let staro hrastovo desko, kar je unikatna povezava med sodobnostjo malteškega reda, v kateri je interpretacija ikone nastala, in njegovimi izvori v času, ko je Gerard povezal skupnost sv. Janeza v hospitalersko bratovščino in 1113 za to prejel papeževo podporo.

Podobo Device Marije obdaja tridimenzionalna srebrna tkanina in pa oklad iz pozlačene bakrene pločevine s srebrnimi prevlekami. Svetlobo okoli podobe Matere Božje odsevajo poldragi kamni (ametist, rubelit, verdelit, kamena strela, citrin, cirkonij), sam okvir pa je okrašen z biseri in prevlekami s srebrnim nanosom.

Interpretacija ikone Naše Gospe iz Filerma je prisotna ob liturgičnih in bogoslužnih priložnostih slovenske asociacije Reda, vsi člani pa Mati Božjo nenehno prosimo za pomoč, da ostanemo zvesti in dobri služabniki Njegovih ubogih in bolnih.