Ob izvirih stvarjenja in našega poslanstva
Člani slovenske asociacije Suverenega vojaškega malteškega reda smo se med 13. in 15. novembrom 2026 zbrali na duhovnih vajah v Adergasu. Štiriindvajset udeležencev je povezala želja po poglobitvi vere in premisleku o osebnem ter skupnem poslanstvu. Vodil nas je nadškof Stanislav Hočevar, častni konventualni kaplan veliki križ. V že domačem okolju nas je znova z imenitnim gostoljubjem sprejel župnik Slavko Kalan.
Adergas ima v življenju naše asociacije posebno mesto. Sem se vračamo, da bi ob vsakdanjih obveznostih ohranili prostor za Boga, prisluhnili njegovi besedi in utrdili medsebojno povezanost. Tudi letošnje srečanje je nadaljevalo izročilo duhovnih vaj, ki članom reda pomagajo povezovati notranje življenje s služenjem bolnim, ubogim in drugim ljudem v stiski.
Osrednjo vsebinsko nit je predstavljal heksameron, svetopisemska pripoved o prvih šestih dneh stvarjenja iz Prve Mojzesove knjige. Ob njej smo premišljevali o Bogu Stvarniku, dobroti ustvarjenega sveta in človekovem mestu v njem. Pripoved, ki se začne z Božjo besedo in nastankom luči, odpira tudi vprašanja našega življenja: čemu dajemo prednost, kako ravnamo s prejetimi darovi in koliko prostora namenjamo odnosu z Bogom ter bližnjim.
Posebno težo ima v pripovedi stvarjenje človeka po Božji podobi. Iz tega izvira dostojanstvo vsakega človeka, ne glede na njegovo zdravje, sposobnosti, življenjske okoliščine ali družbeni položaj. Za člana malteškega reda je to temelj odnosa do ljudi, ki potrebujejo pomoč. V bolniku, osamljenem ali človeku na robu družbe smo poklicani prepoznati osebo z neodtujljivim dostojanstvom, ki zasluži našo pozornost, spoštovanje in bližino. V povezavi z nedeljsko Božjo besedo smo premišljevali o pomenu talentov in članstvom v malteškem redu.
Dneve so oblikovali skupna molitev, bogoslužje, meditacije in lectio divina, molitveno branje Svetega pisma. Takšno branje vabi, da se ob besedilu ustavimo, mu prisluhnemo in ga sprejmemo v svoje življenje. Božja beseda tako postaja izhodišče za osebni odgovor v molitvi in za konkretne odločitve, ki jih bomo uresničevali po vrnitvi domov.
Skupna molitev in bogoslužje sta nas povezovala tudi kot skupnost. Redovno poslanstvo živimo vsak v svojih okoliščinah, vendar pri njem potrebujemo drug drugega: zgled, podporo, dobro besedo in pripravljenost na sodelovanje. Duhovne vaje so zato dragocen čas za krepitev bratstva in zavesti, da pripadnost redu pomeni trajno odgovornost za lastno duhovno rast.
Ob premišljevanju začetkov stvarjenja se je izrisovala tudi naloga za vsakdan: sprejemati življenje kot dar in nanj odgovarjati z odgovornim ravnanjem. Vodilo reda, obramba vere in pomoč ubogim, dobiva svojo prepričljivost prav v povezanosti molitve in dejanj. Nadškofu Hočevarju se zahvaljujemo za duhovno vodstvo, župniku Kalanu pa za gostoljubje, ki nam je tudi letos omogočilo zbrano in poglobljeno srečanje.


